Snežinke v laseh :)

Od nekdaj obožujem zimo in vse, kar s sabo prinaša.

Dišeče in okusne in okrašene in tople praznike.

Sneg! Sneg. Snežinke na nosu, v laseh, trepalnicah, ustih ...

Zadnjič sem se med kolesarjenjem (ko je naletaval sneg) nenadoma zavedla, da samodejno odpiram usta in vanje lovim snežinke. Ob streznitvi sem pogledala naokrog. Nekaj ljudi iz bližnjega avtobusa je strmelo vame, mimoidoča starejša gospa pa se mi je prizanesljivo nasmehnila. Hehe. Otroci, otroci ...

Vem, da zima lahko prinese mnogo tegob. Ampak na to z veseljem pozabljam.

Pozimi se mi svet zdi prijaznejši in kljub zunanjemu hladu hkrati toplejši. Rajši se stiskamo drug k drugemu, v mrazu se zvijamo v ljubke kepice in zavijamo v topla oblačila. Kuhamo čajčke. Pa še kaj drugega. Jemo medenjake. Pa še kaj drugega. Gledamo božične filme, pojemo božične pesmi. No, to počnemo tudi poleti.

Najlepše pa se mi je zdelo prvo jutro po tem, ko je zapadel sneg. Še vedno je snežilo. Ulice so bile še povsem nesplužene, zato sem po dolgem času morala pustiti kolo doma. Hodila sem po ozkih gazeh in se nasmihala čarobnemu svetu. Kdaj pa kdaj je v nasprotno smer prišel še kdo. Potka je bila preozka za oba, zato se je eden moral vedno "žrtvovati". Kako mi je bilo lepo pri srcu, ko me je kdo spustil mimo in sam zagazil v globok sneg. Včasih sem to storila tudi jaz. Vedno smo bili veseli drug drugega, se lepo pogledali, si morda voščili dobro juro in se celo zahvalili drugemu! In to "zadrti" Ljubljančani! Sneg nas omehča in čeprav je mrzel, odtaja srca :)

Kljub vsemu kdaj pa kdaj pogrešam poletje. Predvsem zaradi tadolgih počitnic, ko je tvoja edina skrb hrana. No, včasih pa še kakšen potepuški mucek :D