Še pred pravim začetkom ...

... si prigovarjam: "Še čisto malo potrpi, še čisto malo ..." Ja, čaka me moje prvo izpitno obdobje in komaj čakam, da bo mimo.

Danes sem se KONČNO začela učiti. Ne morem verjeti, da sem skripto odprla že en teden pred izpitom, saj sem nepoboljšljiva zabušantka. Hvala Bogu za Tino, ki mi je napisala obupan sms: "Ne morem se učit." Oz. nekaj podobnega. Mogoče je navrgla še kakšno kletvico. Ali dve. Ali tri. Ali štiri. Predlagala sem ji, da greva v knjižnico. Strinjala se je. Le še harmoniko sem morala zvaditi do konca, nato pa sva se dobili pred NUK-om.

Še nikoli se nisem v njem učila, zato sem bila čisto zmedena. Kam naj grem? Kdaj? Kako? Zakaj? Kdo mi bo to povedal? Koliko je star? Kdo sem? Najprej sem se morala vpisati. Gospodična mi je dala obrazec, ki sem ga morala izpolniti. To mi je uspelo storiti precej hitro. Hitreje kot ponavadi. In v skladu s tem dejstvom tudi bolj površno, zato sem ga morala dopolniti. Med omenjenim uradovanjem so mi iz prepolnih rok leteli zvezki, potrdilo o vpisu, pisala, kdaj pa kdaj še plašček. Čudovito. Stvari bi najbrž kar ostale na tleh, če mi ne bi na pomoč priskočila treznejša Tina, ki je v knjižnico že bila vpisana. Joj, joj, joj.

Ko mi je končno uspelo vse izpolniti, tako kot je treba, mi je gospodična na blagajni dala sveženj zgibank o NUK-u in me vprašala, če želim še kaj izvedeti. Čimprej sem hotela stran od tistega pulta, zato sem se le zahvalila in odšla (ob tem mi je po tleh zletel še mobi in se dodobra razletel). Mogoče bi bilo bolje, če bi izkoristila gospodičnino ponudbo, saj bi nama tako s Tino najbrž bila prihranjena marsikatera težava. Ampak, kaj pa naj bi vprašala, če sploh nisem imela nikakršne predstave o tem, kako knjižnica deluje? 

Oddali sva svoja plašča in torbi ter se z rokami, polnimi gradiva, odpravili proti Veliki čitalnici. Kako pa vstopiš? Mladenič pred nama je kartico prislonil ob čitalec, vrata so se odprla in vstopil je. Smuknili sva za njim, čeprav bi lahko elegantneje, vsaka s svojo izkaznico, posamezno vstopili noter. Midve pač nisva najbolj elegantni.

Znašli sva se v starinski, prijetni čitalnici, polni nadebudnih študentov, kakršni sva optimistično hoteli postati tudi midve. Na "info točki" sva izvedeli, da sploh nisva rezervirali svojih sedežev, zato nama ju je ob vzdihovanju: "Joj, punce, punce ..." izjemoma določil kar "info gospod" sam. Prijazen dečko. Dodelil nama je povsem ločena sedeža. Tako vsaj nisva mogli klepetati.

Sedla sem in se prvič začela učiti kot študentka. Kar privzdigovalo me je od ponosa, da sem se tega lotila že toliko dni pred preizkusom znanja. Uf!!! Pa te starinske masivne mize, stoli, lučke! Kakšno vzdušje! Počasi, a vztrajno, sem se prebijala skozi snov in ravno ko sem hotela Tini napisati sms, da bi si rada obrisala nos, pa pri sebi nimam robčkov, dobim njenega: "A greva?" Nova uganka: kako pa prideš ven? :D Pospravila sem zvezke in se čez škripajoč pod prebila na drugo stran dvorane do svoje prijateljice, ki je z glavo pomignila proti bližnjim vratom: "Tamle je šlo ven že kar nekaj ljudi, greva še midve!" Na vratih je pisalo IZHOD, zato se mi je predlog zdel kar sprejemljiv. In sva šli.

Občutek pa sem imela, da bi se bilo treba nekje še odjaviti - tudi uradno sprostiti sedeže. O tem je Tina povprašala prijazno varnostnico in ta nama je svetovala, naj tokrat rečeva garderoberki, sicer pa se morava s prislonitvijo izkaznice ob čitalec vsakič, ko odideva iz čitalnice, odjaviti sami. Tako sva garderoberko ponižno prosili, če to lahko stori.

Ko sva spet stopili na svež ljubljanski zrak, mi je kar odleglo. Haahahaha, koliko enih pravil, papirjev in drugih drekcev! Vedno, ko se soočam z novimi stvarmi, ustanovami, ljudmi, situacijami, se počutim tako negotovo. Ampak konec koncev vse skupaj skoraj vedno izpade zelo zabavno. Ravno zaradi te začetniške nerodnosti. Večini uslužbencev NUK-a se sicer po najinih opažanjih to ni zdelo zelo humorno, nama pa kar precej. :D

Ko sem prišla domov, sem v torbi našla sveženj zgibank, ki mi ga je v roke potisnila gospodična na blagajni. Če bi že takrat pomislila, da so notri zapisana vsa navodila glede uporabe izkaznice, čitalcev, zasedanja sedežev in podobnega ... bi najbrž najina današnja izkušnja bila precej drugačna. Predvsem manj zabavna :)

Jutri greva spet v NUK!

Še malo, še malo, še čisto malo ... pa bodo počitnice :)