sobota, 8. oktober 2016

Obletnica

Septembra 2015 sva z Juretom šla na Korziko. Dogodivščina črnuškega fanta in bežigrajskega dekleta je bila precej nenatančno načrtovana, a res čudovito izpeljana.












Vsej tej čudovitosti navkljub pa je nad mano ves čas nekaj viselo. Morda pa v meni? Slutnja, da se nekaj pripravlja. Nekaj velikega, gromozanskega. Kljub svobodnemu branju in poležavanju na plaži, kolikor časa sva hotela, osvežujočemu plavanju, ljubi hoji v hribe, sproščenemu taborjenju v septembrsko izpraznjenih kampih in hihitajočemu se meketanju skupaj s kozami na cesti - kljub vsem stvarem, ki so oživljale mojo utrujeno dušo, sem v sebi čutila nemir, ki si ga nisem znala pojasniti. Vznemirjenje. Strah. Veselje. Negotovost. Pričakovanje.
Čutila sem, da prihaja velika sprememba.

Potem pa sva se konec septembra vrnila v Slovenijo in ta moja slutnja, za katero niti nisem vedela, a je dobra ali zla, se je nekam potuhnila. Pozabila sem nanjo. Šele čez kar nekaj mesecev, ko sem premišljevala o najini korziški izkušnji, sem se je spet spomnila. Spreletel me je srh. Kako sem lahko vedela? Je moje telo mislim že takrat pošiljalo signale, da je na smrt bolno?

Danes, 8. oktobra 2016, je bila prva obletnica klicanja moje osebne zdravnice, da mi pove, če so izvidi res pokazali, da je vzrok mojih bolečin v trebuhu črevesna gripa - in njenega odgovora, da izvidov še ni, da naj pokličem naslednji dan. Obletnica rahlo poznejšega prejema klica (ob zelo nenavadni uri) in zdravničinih skrbi polnih besed: "Lubica, boš šla kr v bolnico, a prov? Kr takoj." Obletnica jokanja na postelji in naznanjanja novice mami in jokanja skupaj z njo. Klicanja Jureta in jokanja v telefon še njemu. Njegovega takojšnjega obiska s kolesom in pomoči pri urejanju zadev v zvezi z odhodom v bolnišnico.
Danes je bila obletnica dneva, ko sem izvedela, da se bo spet treba pošteno boriti za življenje.

In še sem živa :)

četrtek, 5. junij 2014

Vse je v redu.


Danes je bil en tak prijeten dan.

Ogromno obveznosti in premalo spanja in prečuden izpit in preveč sedenja za računalnikom in premalo ležanja v travi in preveč razmišljanja in premalo dedkov, ki na Žalah rabutajo češnje ... In preveč dela, ki me še čaka.


Ampak vse je v redu. V rahlo kaotičnem redu, pa vendar.



Neumestnim stvarem kar ni videti konca. In te so najlepše :)

Pa naj neumestno prilepim še nekaj carskih starih fotk, ki obujajo carske spomine:

Kosov ansambel, ki v resnici nikoli ni ničesar zaigral.

To je le varka ;)

Pod plaščem nevidnosti ... aja ne :P


Mali Bernardek in drugi nasmejani obrazi.


<3

Svete tri kraljiceeee :D (Terezija in Virgil kujeta spletko!!)

Napačni pihamo Terezijinih 5 svečk

Kosov spektakel

Terezija pa zvezda večera <3

Res ne vem, zakaj sem tole objavila. Najbrž zaradi seminarske naloge, ki jo moram čim prej napisati. Hehe.


sreda, 28. maj 2014

Namesto tebe

Naj izjočem tvoje solze,
pobč, ki nočeš biti reva.
V tebi stiska se rojeva,
a potlači jo – čim prej.

Nikar ne joči, ti, mladenič,
ki ljubi nisi bil dovolj.
Saj sploh ni vredna tvojih solz!
Pogoltni jih – za svoj ponos.

Daj, zadúši svoje solze,
mož, ki ti umira mama.
Ne joči – saj si dec, ne baba.

Naj jočem zate,
ubogi starec,
ki sam ne moreš več.



Nič ne jokaj, deklica,
ki te oče bije nor.
Spoštuj ga vendar, ljubi svoj izvor!
Pusti mi, da jočem zate  ti se smej.

Naj izjočem tvoje solze,
dekle, ki vsakič z drugim hodiš spat
in verjameš, da si srečno.
Ne veš, da padaš v prepad?



Naj jočem zate, ki ne veš,
da telo je tvoje biser.
Biser med svinjami,
smejoč se na ves glas,
prikrivajoč nevzdržno bolečino.

Le smej se, tak je pač svet.
Tak je vedno bil in tak vedno bo.
Jaz pa bom jokala zate.
Za tebe.

Za tabo.



Ne dopusti si čutiti,
mila žena s krasnim možem,
ki te nežno boža z nožem.
Otôpi! Tako ti bo lažje.

Naj izjočem tvoje solze,
starka, ki si izgubila vse.
Sama z bóljo si ostala,
a premočna, da b' jokala.



Naj jaz jočem zate.
Namesto tebe, ki ne smeš.
Potem pa te prebolim
in se le še smejim.

Če je to sploh mogoče.


sreda, 22. maj 2013

Obljubim,

da bom nehala zabušavat.

In začela prej hodit spat. Mogoče mi bo uspelo, ko bom velika.

Do takrat bo to treba počet priložnostno. Npr. na faksu. To, da me niti čokoladica ne zbudi, je znak skrajne utrujenosti.



Joj, joj. Aj mrš, Klara, v pojstlo! :)

sreda, 20. februar 2013

Hvala za še en rojstni dan :D


Bila sem zelo zdrav otrok
in pred mano se je odpiralo vse.
A nisem se zavedala,
kako življenje izmuzljivo je.

Komaj deset let sem štela,
ko naenkrat sem zbolela.
Zdravnike skrbelo je, da bom umrla,
tako vsak dan sem kup tablet požrla.
Jemala sem rokaltrol,
imuran pa še medrol,
moja jetra pa bila so,
kot bi pila alkohol.

 Pika Nogavička je kroglice pregelk imela,
jaz pa namest' njih kar medrol sem vzela.
Če kroglica pregelk ne deluje,
Pika lahko bi jedla medrol,
tako gotovo ne b' zrasla nikol'.

Ostala sem majhna,
imam krhke kosti
in vse me boli.

Zdravila nesmrtne me niso nar'dila -
morda celo nasprotno -
a danes o tem več ne bom govorila.

V telesu prav dolgo ne bom več živela,
to že zdavnaj sem dojela.
Le kaj me nesmrtno bo naredilo?
Kaj bo moj pečat pustilo?
Risbice, fotografije,
plesi, moje melodije ...
Vsa moja dela bodo večno živela.

To pesem sem v osmem razredu napisala za domačo nalogo. Pri slovenščini smo namreč obravnavali Aškerčevo delo Čaša nesmrtnosti in naročeno nam je bilo, naj doma še sami napišemo besedilo z enakim naslovom. Najprej nisem imela pojma, kako bi se naloge lotila, nato pa me je misel spet peljala do dolgotrajne bolezni, ki je (če hočem ali ne) moje življenje močno zaznamovala. Pesem seveda ni višek kvalitete (frizerske rime, ritem, metrum pa take fore ;D), ampak meni pomeni zelo veliko. Nastala je, ko še ni bilo povsem gotovo, če bom preživela ali ne.


Danes je prelep dan, da bi govorila o tem, kako grozno je bilo obdobje naše borbe za moje življenje. Rada pa bi vam povedala, kako sem vesela, da živim, in kako sem hvaležna Bogu, da me je ozdravil krute, "neozdravljive" bolezni. Nimam pojma, kako mu je to uspelo, ampak halo - saj je Bog, kajne? :D

Ko sem pisala zgornjo pesem, me je pretreslo spoznanje, kako kratko je naše življenje. Zdaj smo še tukaj, jutri morda ne. Nisem vedela, kdaj bom umrla. Še zdaj ne vem. Nihče ne ve. Niti zase, niti zame.

Ampak z vsakim novim dnem, tednom, letom življenja se mi bolj dozdeva, da bom dosegla ugledno starost. No, prepričana sem, da moram pred smrtjo na zemlji postoriti še nekaj stvari. Zakaj bi sicer takrat, pred davnimi petimi leti, ozdravela? Spominjam se, da sem v najhujšem obdobju (ko so zdravniki že obupovali nad mano) pomislila: "Ej, Bog, če me ozdraviš, bom pričevala zate. Majkemi, da bom." Obljube še nisem v polni meri izpolnila, mogoče pa kdaj uspem zapisati več spominov.

Ne morem verjeti, kako hitro pozabljam, kakšen čudež je, da sem še tukaj. To mi je kar podarjeno! Seveda pa nisem edina preživela. Vsi smo. Dejstvo, da berete te vrstice, je dokaz, da ste ostali pri življenju v mnogih situacijah, ko to morda ni bilo tako samoumevno. Živi smo! Čudežno. Koliko lepih trenutkov nas še čaka tukaj na zemlji! :)


Skratka, bistvo in namen izlivanja vseh teh mojih rahlo zmedenih in močno vzhičenih misli je: HVALA BOGU ZA ŽIVLJENJE!! HVALA ZA 20 LET!!! Kdo bi si mislil, da jih bom dočakala? HVALA VSEM, KI STE OB MENI IN MI OSMIŠLJATE IN LEPŠATE TO ŽIVLJENJE! HVALA ZA VSE POGOVORE, SMEH, JOK, RISBE, PLES, GLASBO, SKAKANJE PO TRAVNIKIH, GOZDOVIH IN PLANINAH! (: HVALA ZA VSA VOŠČILA! IN HVALA BOGU ZA NAJLEPŠE ROJSTNODNEVNO DARILO - VAS :)

sobota, 19. januar 2013

Snežinke v laseh :)

Od nekdaj obožujem zimo in vse, kar s sabo prinaša.

Dišeče in okusne in okrašene in tople praznike.

Sneg! Sneg. Snežinke na nosu, v laseh, trepalnicah, ustih ...
Zadnjič sem se med kolesarjenjem (ko je naletaval sneg) nenadoma zavedla, da samodejno odpiram usta in vanje lovim snežinke. Ob streznitvi sem pogledala naokrog. Nekaj ljudi iz bližnjega avtobusa je strmelo vame, mimoidoča starejša gospa pa se mi je prizanesljivo nasmehnila. Hehe. Otroci, otroci ...

Vem, da zima lahko prinese mnogo tegob. Ampak na to z veseljem pozabljam.
Pozimi se mi svet zdi prijaznejši in kljub zunanjemu hladu hkrati toplejši. Rajši se stiskamo drug k drugemu, v mrazu se zvijamo v ljubke kepice in zavijamo v topla oblačila. Kuhamo čajčke. Pa še kaj drugega. Jemo medenjake. Pa še kaj drugega. Gledamo božične filme, pojemo božične pesmi. No, to počnemo tudi poleti.

Najlepše pa se mi je zdelo prvo jutro po tem, ko je zapadel sneg. Še vedno je snežilo. Ulice so bile še povsem nesplužene, zato sem po dolgem času morala pustiti kolo doma. Hodila sem po ozkih gazeh in se nasmihala čarobnemu svetu. Kdaj pa kdaj je v nasprotno smer prišel še kdo. Potka je bila preozka za oba, zato se je eden moral vedno "žrtvovati". Kako mi je bilo lepo pri srcu, ko me je kdo spustil mimo in sam zagazil v globok sneg. Včasih sem to storila tudi jaz. Vedno smo bili veseli drug drugega, se lepo pogledali, si morda voščili dobro juro in se celo zahvalili drugemu! In to "zadrti" Ljubljančani! Sneg nas omehča in čeprav je mrzel, odtaja srca :)


Kljub vsemu kdaj pa kdaj pogrešam poletje. Predvsem zaradi tadolgih počitnic, ko je tvoja edina skrb hrana. No, včasih pa še kakšen potepuški mucek :D