Smrt ni najhujša.

Zelo rada živim. Velikokrat mi je hudo in težko, ampak vseeno je življenje nekaj čudovitega. In hvaležna sem zanj. :)

Vsako telesno življenje se enkrat konča. To je ena izmed redkih gotovosti tega sveta, čeprav si včasih pred njo zakrivamo oči in naivno upamo, da se ne bo uresničila. Nas pa smrt že ne bo doletela, kajne? :)

No, vam kar povem, da nas predvidoma bo. Ker je pravzaprav nujen, neizogiben del življenja. Sama slutim in verjamem, da to ni njegov končni del. Je samo prehod. Rada bi ga doživela mirno, na svoji domači postelji (morda pa bi še raje legla kar na gozdna tla), trezna, "zdrave pameti", brez zdravil, po možnosti kot modra, pomirjena starka, spravljena s celim svetom (vključno s sabo) ... Kdo ve, kako se bo v resnici zgodilo. Upam, da bo lepo.

Aja in - če že naštevam želje glede svoje smrti ;D - bi rajši kot na pokopališču bila pokopana nekje v naravi. Npr. ob robu gozda. Ja, mogoče bi se to zdelo malo srhljivo nočnim pohodnikom, ampak joj no ... Na nagrobniku mi lahko piše: "V svojem življenju se je trudila, da ne bi škodovala ljudem okrog sebe, po smrti bo enako. Le brez skrbi, dragi obiskovalci narave. Klara ma vas rada." To bi jih najbrž pomirilo. Ali pač ne :D Pa pokopljite me, prosim, v platnenem žaklju. Škoda drage in trpežne krste za to, da jo potem zakoplješ in sčasoma strohni. V čem je fora? ;P

Opažam, da je ena izmed pomembnih vrednot sveta, v katerem živim, dolgo življenje. Čim daljše!! Pa saj s tem ni nič narobe. Tudi sama bi rada dolgo in predvsem kvalitetno živela. Problem pa vidim v tem, da marsikdo hoče sebe ali bližnjega ohranjati pri življenju za čisto vsako ceno. Življenje bi rad kar izsilil. Ni važno, na kakšen način.

Pri mojih štirinajstih letih so mi dobronamerni zdravniki rekli: "Če ne boš jemala zdravil, boš po vsej verjetnosti v precej kratkem času umrla." Zelo sem bila bolna in šibka, a res se nisem počutila, kot da bom zdaj zdaj umrla. Kljub "grožnjam" uradnim strokovnjakom sem iskala naravne poti, da bi ozdravela. In molila. In drugi so molili z mano. V primeru, da bi kljub tovrstni borbi za življenje - kot napovedano - res umrla, bi pač umrla. Itak bomo enkrat vsi. V tistem trenutku se mi je zdela smrt veliko manjše zlo kot jemanje že znanih hormonskih zdravil (ki naj bi bolezen le krotila, ne pa tudi pozdravila). Njihovi stranski učinki so se mi zdeli veliiiiko hujši kot bolezen sama.

Vztrajno sem jim zavračala, tako močno sem se jih bala. A zdravniki so me naposled v jemanje zdravil dobesedno prisilili (staršem je grozil odvzem starševskih pravic, ker so me podpirali pri moji odločitvi), popustila sem in spet šla skozi mali pekel. Izvidi so se izboljšali. Takoj ko sem dopolnila petnajst let, pa sem že stokrat omenjena zdravila na lastno pest nehala jemati. To je namreč starostna meja, pri kateri menda postaneš sam odgovoren  glede vseh teh stvari. In te ne morejo več vzeti staršem.

Bližam se svojemu 20. rojstnemu dnevu in še kar sem živa. In zdrava. Hvala Bogu. Bi preživela tudi, če se pred petimi leti ne bi uklonila uradni medicini? Kdo ve ... Sama sem bila prepričana, da bom zmogla. Ampak tudi v primeru, da mi ne bi uspelo ... Bi pač odšla. Zakaj se za vsako ceno mučiti in životariti na tem svetu? Čim dlje, a? Zakaj za vsako ceno? Res ne razumem.

Da ne bo pomote - bolni in drugače preizkušani ljudje po mojih doživljanjih "znajo" bogatiti svet na čisto poseben način, celo na takšen, kot ga drugi ne morejo. Izredna dragocenost so (sama sem sicer bila v času bolezni precej težka, priznam :P pa še zdaj sem, a tega ne priznam)! Ampak zakaj, zakaj bi kdorkoli na skorajda neetične načine podaljševal svoje življenje? Smrt po mojem mnenju ni najhujša stvar, ki se ti lahko pripeti. Je pa tudi res, da sama svoje še nisem doživela (vsaj ne telesne) :D

Rada bi dostojanstveno živela in prav tako dostojanstveno tudi umrla. In potem živela še naprej. To je moja velika želja.