Septembra 2015 sva z Juretom šla na Korziko. Dogodivščina črnuškega fanta in bežigrajskega dekleta je bila precej nenatančno načrtovana, a res čudovito izpeljana.
Vsej tej čudovitosti navkljub pa je nad mano ves čas nekaj viselo. Morda pa v meni? Slutnja, da se nekaj pripravlja. Nekaj velikega, gromozanskega. Kljub svobodnemu branju in poležavanju na plaži, kolikor časa sva hotela, osvežujočemu plavanju, ljubi hoji v hribe, sproščenemu taborjenju v septembrsko izpraznjenih kampih in hihitajočemu se meketanju skupaj s kozami na cesti - kljub vsem stvarem, ki so oživljale mojo utrujeno dušo, sem v sebi čutila nemir, ki si ga nisem znala pojasniti. Vznemirjenje. Strah. Veselje. Negotovost. Pričakovanje.
Čutila sem, da prihaja velika sprememba.
Potem pa sva se konec septembra vrnila v Slovenijo in ta moja slutnja, za katero niti nisem vedela, a je dobra ali zla, se je nekam potuhnila. Pozabila sem nanjo. Šele čez kar nekaj mesecev, ko sem premišljevala o najini korziški izkušnji, sem se je spet spomnila. Spreletel me je srh. Kako sem lahko vedela? Je moje telo mislim že takrat pošiljalo signale, da je na smrt bolno?
Danes, 8. oktobra 2016, je bila prva obletnica klicanja moje osebne zdravnice, da mi pove, če so izvidi res pokazali, da je vzrok mojih bolečin v trebuhu črevesna gripa - in njenega odgovora, da izvidov še ni, da naj pokličem naslednji dan. Obletnica rahlo poznejšega prejema klica (ob zelo nenavadni uri) in zdravničinih skrbi polnih besed: "Lubica, boš šla kr v bolnico, a prov? Kr takoj." Obletnica jokanja na postelji in naznanjanja novice mami in jokanja skupaj z njo. Klicanja Jureta in jokanja v telefon še njemu. Njegovega takojšnjega obiska s kolesom in pomoči pri urejanju zadev v zvezi z odhodom v bolnišnico.
Danes je bila obletnica dneva, ko sem izvedela, da se bo spet treba pošteno boriti za življenje.
In še sem živa :)
