Snežinke v laseh :)

Od nekdaj obožujem zimo in vse, kar s sabo prinaša.

Dišeče in okusne in okrašene in tople praznike.

Sneg! Sneg. Snežinke na nosu, v laseh, trepalnicah, ustih ...

Zadnjič sem se med kolesarjenjem (ko je naletaval sneg) nenadoma zavedla, da samodejno odpiram usta in vanje lovim snežinke. Ob streznitvi sem pogledala naokrog. Nekaj ljudi iz bližnjega avtobusa je strmelo vame, mimoidoča starejša gospa pa se mi je prizanesljivo nasmehnila. Hehe. Otroci, otroci ...

Vem, da zima lahko prinese mnogo tegob. Ampak na to z veseljem pozabljam.

Pozimi se mi svet zdi prijaznejši in kljub zunanjemu hladu hkrati toplejši. Rajši se stiskamo drug k drugemu, v mrazu se zvijamo v ljubke kepice in zavijamo v topla oblačila. Kuhamo čajčke. Pa še kaj drugega. Jemo medenjake. Pa še kaj drugega. Gledamo božične filme, pojemo božične pesmi. No, to počnemo tudi poleti.

Najlepše pa se mi je zdelo prvo jutro po tem, ko je zapadel sneg. Še vedno je snežilo. Ulice so bile še povsem nesplužene, zato sem po dolgem času morala pustiti kolo doma. Hodila sem po ozkih gazeh in se nasmihala čarobnemu svetu. Kdaj pa kdaj je v nasprotno smer prišel še kdo. Potka je bila preozka za oba, zato se je eden moral vedno "žrtvovati". Kako mi je bilo lepo pri srcu, ko me je kdo spustil mimo in sam zagazil v globok sneg. Včasih sem to storila tudi jaz. Vedno smo bili veseli drug drugega, se lepo pogledali, si morda voščili dobro juro in se celo zahvalili drugemu! In to "zadrti" Ljubljančani! Sneg nas omehča in čeprav je mrzel, odtaja srca :)

Kljub vsemu kdaj pa kdaj pogrešam poletje. Predvsem zaradi tadolgih počitnic, ko je tvoja edina skrb hrana. No, včasih pa še kakšen potepuški mucek :D

Še pred pravim začetkom ...

... si prigovarjam: "Še čisto malo potrpi, še čisto malo ..." Ja, čaka me moje prvo izpitno obdobje in komaj čakam, da bo mimo.

Danes sem se KONČNO začela učiti. Ne morem verjeti, da sem skripto odprla že en teden pred izpitom, saj sem nepoboljšljiva zabušantka. Hvala Bogu za Tino, ki mi je napisala obupan sms: "Ne morem se učit." Oz. nekaj podobnega. Mogoče je navrgla še kakšno kletvico. Ali dve. Ali tri. Ali štiri. Predlagala sem ji, da greva v knjižnico. Strinjala se je. Le še harmoniko sem morala zvaditi do konca, nato pa sva se dobili pred NUK-om.

Še nikoli se nisem v njem učila, zato sem bila čisto zmedena. Kam naj grem? Kdaj? Kako? Zakaj? Kdo mi bo to povedal? Koliko je star? Kdo sem? Najprej sem se morala vpisati. Gospodična mi je dala obrazec, ki sem ga morala izpolniti. To mi je uspelo storiti precej hitro. Hitreje kot ponavadi. In v skladu s tem dejstvom tudi bolj površno, zato sem ga morala dopolniti. Med omenjenim uradovanjem so mi iz prepolnih rok leteli zvezki, potrdilo o vpisu, pisala, kdaj pa kdaj še plašček. Čudovito. Stvari bi najbrž kar ostale na tleh, če mi ne bi na pomoč priskočila treznejša Tina, ki je v knjižnico že bila vpisana. Joj, joj, joj.

Ko mi je končno uspelo vse izpolniti, tako kot je treba, mi je gospodična na blagajni dala sveženj zgibank o NUK-u in me vprašala, če želim še kaj izvedeti. Čimprej sem hotela stran od tistega pulta, zato sem se le zahvalila in odšla (ob tem mi je po tleh zletel še mobi in se dodobra razletel). Mogoče bi bilo bolje, če bi izkoristila gospodičnino ponudbo, saj bi nama tako s Tino najbrž bila prihranjena marsikatera težava. Ampak, kaj pa naj bi vprašala, če sploh nisem imela nikakršne predstave o tem, kako knjižnica deluje? 

Oddali sva svoja plašča in torbi ter se z rokami, polnimi gradiva, odpravili proti Veliki čitalnici. Kako pa vstopiš? Mladenič pred nama je kartico prislonil ob čitalec, vrata so se odprla in vstopil je. Smuknili sva za njim, čeprav bi lahko elegantneje, vsaka s svojo izkaznico, posamezno vstopili noter. Midve pač nisva najbolj elegantni.

Znašli sva se v starinski, prijetni čitalnici, polni nadebudnih študentov, kakršni sva optimistično hoteli postati tudi midve. Na "info točki" sva izvedeli, da sploh nisva rezervirali svojih sedežev, zato nama ju je ob vzdihovanju: "Joj, punce, punce ..." izjemoma določil kar "info gospod" sam. Prijazen dečko. Dodelil nama je povsem ločena sedeža. Tako vsaj nisva mogli klepetati.

Sedla sem in se prvič začela učiti kot študentka. Kar privzdigovalo me je od ponosa, da sem se tega lotila že toliko dni pred preizkusom znanja. Uf!!! Pa te starinske masivne mize, stoli, lučke! Kakšno vzdušje! Počasi, a vztrajno, sem se prebijala skozi snov in ravno ko sem hotela Tini napisati sms, da bi si rada obrisala nos, pa pri sebi nimam robčkov, dobim njenega: "A greva?" Nova uganka: kako pa prideš ven? :D Pospravila sem zvezke in se čez škripajoč pod prebila na drugo stran dvorane do svoje prijateljice, ki je z glavo pomignila proti bližnjim vratom: "Tamle je šlo ven že kar nekaj ljudi, greva še midve!" Na vratih je pisalo IZHOD, zato se mi je predlog zdel kar sprejemljiv. In sva šli.

Občutek pa sem imela, da bi se bilo treba nekje še odjaviti - tudi uradno sprostiti sedeže. O tem je Tina povprašala prijazno varnostnico in ta nama je svetovala, naj tokrat rečeva garderoberki, sicer pa se morava s prislonitvijo izkaznice ob čitalec vsakič, ko odideva iz čitalnice, odjaviti sami. Tako sva garderoberko ponižno prosili, če to lahko stori.

Ko sva spet stopili na svež ljubljanski zrak, mi je kar odleglo. Haahahaha, koliko enih pravil, papirjev in drugih drekcev! Vedno, ko se soočam z novimi stvarmi, ustanovami, ljudmi, situacijami, se počutim tako negotovo. Ampak konec koncev vse skupaj skoraj vedno izpade zelo zabavno. Ravno zaradi te začetniške nerodnosti. Večini uslužbencev NUK-a se sicer po najinih opažanjih to ni zdelo zelo humorno, nama pa kar precej. :D

Ko sem prišla domov, sem v torbi našla sveženj zgibank, ki mi ga je v roke potisnila gospodična na blagajni. Če bi že takrat pomislila, da so notri zapisana vsa navodila glede uporabe izkaznice, čitalcev, zasedanja sedežev in podobnega ... bi najbrž najina današnja izkušnja bila precej drugačna. Predvsem manj zabavna :)

Jutri greva spet v NUK!

Še malo, še malo, še čisto malo ... pa bodo počitnice :)

Smrt ni najhujša.

Zelo rada živim. Velikokrat mi je hudo in težko, ampak vseeno je življenje nekaj čudovitega. In hvaležna sem zanj. :)

Vsako telesno življenje se enkrat konča. To je ena izmed redkih gotovosti tega sveta, čeprav si včasih pred njo zakrivamo oči in naivno upamo, da se ne bo uresničila. Nas pa smrt že ne bo doletela, kajne? :)

No, vam kar povem, da nas predvidoma bo. Ker je pravzaprav nujen, neizogiben del življenja. Sama slutim in verjamem, da to ni njegov končni del. Je samo prehod. Rada bi ga doživela mirno, na svoji domači postelji (morda pa bi še raje legla kar na gozdna tla), trezna, "zdrave pameti", brez zdravil, po možnosti kot modra, pomirjena starka, spravljena s celim svetom (vključno s sabo) ... Kdo ve, kako se bo v resnici zgodilo. Upam, da bo lepo.

Aja in - če že naštevam želje glede svoje smrti ;D - bi rajši kot na pokopališču bila pokopana nekje v naravi. Npr. ob robu gozda. Ja, mogoče bi se to zdelo malo srhljivo nočnim pohodnikom, ampak joj no ... Na nagrobniku mi lahko piše: "V svojem življenju se je trudila, da ne bi škodovala ljudem okrog sebe, po smrti bo enako. Le brez skrbi, dragi obiskovalci narave. Klara ma vas rada." To bi jih najbrž pomirilo. Ali pač ne :D Pa pokopljite me, prosim, v platnenem žaklju. Škoda drage in trpežne krste za to, da jo potem zakoplješ in sčasoma strohni. V čem je fora? ;P

Opažam, da je ena izmed pomembnih vrednot sveta, v katerem živim, dolgo življenje. Čim daljše!! Pa saj s tem ni nič narobe. Tudi sama bi rada dolgo in predvsem kvalitetno živela. Problem pa vidim v tem, da marsikdo hoče sebe ali bližnjega ohranjati pri življenju za čisto vsako ceno. Življenje bi rad kar izsilil. Ni važno, na kakšen način.

Pri mojih štirinajstih letih so mi dobronamerni zdravniki rekli: "Če ne boš jemala zdravil, boš po vsej verjetnosti v precej kratkem času umrla." Zelo sem bila bolna in šibka, a res se nisem počutila, kot da bom zdaj zdaj umrla. Kljub "grožnjam" uradnim strokovnjakom sem iskala naravne poti, da bi ozdravela. In molila. In drugi so molili z mano. V primeru, da bi kljub tovrstni borbi za življenje - kot napovedano - res umrla, bi pač umrla. Itak bomo enkrat vsi. V tistem trenutku se mi je zdela smrt veliko manjše zlo kot jemanje že znanih hormonskih zdravil (ki naj bi bolezen le krotila, ne pa tudi pozdravila). Njihovi stranski učinki so se mi zdeli veliiiiko hujši kot bolezen sama.

Vztrajno sem jim zavračala, tako močno sem se jih bala. A zdravniki so me naposled v jemanje zdravil dobesedno prisilili (staršem je grozil odvzem starševskih pravic, ker so me podpirali pri moji odločitvi), popustila sem in spet šla skozi mali pekel. Izvidi so se izboljšali. Takoj ko sem dopolnila petnajst let, pa sem že stokrat omenjena zdravila na lastno pest nehala jemati. To je namreč starostna meja, pri kateri menda postaneš sam odgovoren  glede vseh teh stvari. In te ne morejo več vzeti staršem.

Bližam se svojemu 20. rojstnemu dnevu in še kar sem živa. In zdrava. Hvala Bogu. Bi preživela tudi, če se pred petimi leti ne bi uklonila uradni medicini? Kdo ve ... Sama sem bila prepričana, da bom zmogla. Ampak tudi v primeru, da mi ne bi uspelo ... Bi pač odšla. Zakaj se za vsako ceno mučiti in životariti na tem svetu? Čim dlje, a? Zakaj za vsako ceno? Res ne razumem.

Da ne bo pomote - bolni in drugače preizkušani ljudje po mojih doživljanjih "znajo" bogatiti svet na čisto poseben način, celo na takšen, kot ga drugi ne morejo. Izredna dragocenost so (sama sem sicer bila v času bolezni precej težka, priznam :P pa še zdaj sem, a tega ne priznam)! Ampak zakaj, zakaj bi kdorkoli na skorajda neetične načine podaljševal svoje življenje? Smrt po mojem mnenju ni najhujša stvar, ki se ti lahko pripeti. Je pa tudi res, da sama svoje še nisem doživela (vsaj ne telesne) :D

Rada bi dostojanstveno živela in prav tako dostojanstveno tudi umrla. In potem živela še naprej. To je moja velika želja.