Hvala za še en rojstni dan :D

Bila sem zelo zdrav otrok

in pred mano se je odpiralo vse.

A nisem se zavedala,

kako življenje izmuzljivo je.

Komaj deset let sem štela,

ko naenkrat sem zbolela.

Zdravnike skrbelo je, da bom umrla,

tako vsak dan sem kup tablet požrla.

Jemala sem rokaltrol,

imuran pa še medrol,

moja jetra pa bila so,

kot bi pila alkohol.

 Pika Nogavička je kroglice pregelk imela,

jaz pa namest' njih kar medrol sem vzela.

Če kroglica pregelk ne deluje,

Pika lahko bi jedla medrol,

tako gotovo ne b' zrasla nikol'.

Ostala sem majhna,

imam krhke kosti

in vse me boli.

Zdravila nesmrtne me niso nar'dila -

morda celo nasprotno -

a danes o tem več ne bom govorila.

V telesu prav dolgo ne bom več živela,

to že zdavnaj sem dojela.

Le kaj me nesmrtno bo naredilo?

Kaj bo moj pečat pustilo?

Risbice, fotografije,

plesi, moje melodije ...

Vsa moja dela bodo večno živela.

To pesem sem v osmem razredu napisala za domačo nalogo. Pri slovenščini smo namreč obravnavali Aškerčevo delo Čaša nesmrtnosti in naročeno nam je bilo, naj doma še sami napišemo besedilo z enakim naslovom. Najprej nisem imela pojma, kako bi se naloge lotila, nato pa me je misel spet peljala do dolgotrajne bolezni, ki je (če hočem ali ne) moje življenje močno zaznamovala. Pesem seveda ni višek kvalitete (frizerske rime, ritem, metrum pa take fore ;D), ampak meni pomeni zelo veliko. Nastala je, ko še ni bilo povsem gotovo, če bom preživela ali ne.

Danes je prelep dan, da bi govorila o tem, kako grozno je bilo obdobje naše borbe za moje življenje. Rada pa bi vam povedala, kako sem vesela, da živim, in kako sem hvaležna Bogu, da me je ozdravil krute, "neozdravljive" bolezni. Nimam pojma, kako mu je to uspelo, ampak halo - saj je Bog, kajne? :D

Ko sem pisala zgornjo pesem, me je pretreslo spoznanje, kako kratko je naše življenje. Zdaj smo še tukaj, jutri morda ne. Nisem vedela, kdaj bom umrla. Še zdaj ne vem. Nihče ne ve. Niti zase, niti zame.

Ampak z vsakim novim dnem, tednom, letom življenja se mi bolj dozdeva, da bom dosegla ugledno starost. No, prepričana sem, da moram pred smrtjo na zemlji postoriti še nekaj stvari. Zakaj bi sicer takrat, pred davnimi petimi leti, ozdravela? Spominjam se, da sem v najhujšem obdobju (ko so zdravniki že obupovali nad mano) pomislila: "Ej, Bog, če me ozdraviš, bom pričevala zate. Majkemi, da bom." Obljube še nisem v polni meri izpolnila, mogoče pa kdaj uspem zapisati več spominov.

Ne morem verjeti, kako hitro pozabljam, kakšen čudež je, da sem še tukaj. To mi je kar podarjeno! Seveda pa nisem edina preživela. Vsi smo. Dejstvo, da berete te vrstice, je dokaz, da ste ostali pri življenju v mnogih situacijah, ko to morda ni bilo tako samoumevno. Živi smo! Čudežno. Koliko lepih trenutkov nas še čaka tukaj na zemlji! :)

Skratka, bistvo in namen izlivanja vseh teh mojih rahlo zmedenih in močno vzhičenih misli je: HVALA BOGU ZA ŽIVLJENJE!! HVALA ZA 20 LET!!! Kdo bi si mislil, da jih bom dočakala? HVALA VSEM, KI STE OB MENI IN MI OSMIŠLJATE IN LEPŠATE TO ŽIVLJENJE! HVALA ZA VSE POGOVORE, SMEH, JOK, RISBE, PLES, GLASBO, SKAKANJE PO TRAVNIKIH, GOZDOVIH IN PLANINAH! (: HVALA ZA VSA VOŠČILA! IN HVALA BOGU ZA NAJLEPŠE ROJSTNODNEVNO DARILO - VAS :)